Kako gresta z roko v roki vrhunski šport in strojništvo?
V letošnjem šolskem letu imamo v strojni šoli v zaključnih letnikih programa strojni tehnik vrhunske športnike, ki so hkrati tudi izjemno uspešni dijaki. Kako jim uspeva, smo zaslišali košarkarja Domna Omladiča, teniškega igralca Maksa Meha in plezalca Nejca Dvorška.
Kdo si in kaj počneš?
Domen: Sem športnik in prihajam iz Žalca. Aktivno igram košarko pri KD Hopsi Polzela, s katerim tekmujemo v ligi Nova KBM in 1. slovenski mladinski košarkarski ligi. Bil sem član pionirske in kadetske reprezentance Slovenije. Za največji uspeh si štejem osvojitev tretjega mesta med kadeti v Sloveniji s KK Elektra, kjer sem bil izbran v najboljšo peterko prvenstva.
Koliko treniraš, koliko časa ostane za šolo? Kako te pri tem razumejo učitelji? Kakšno vlogo imajo starši?
Domen: Šolo in šport mi uspeva usklajevati z veliko načrtovanja, želje in odrekanja. Veliko je prilagajanja iz dneva v dan, saj se mi urnik vsakodnevno spreminja. Treniram vsak dan popoldne, dan pred tekmo tudi zjutraj. Brez pomoči družine bi bilo seveda vse drugače. V veliko oporo so mi tudi v šoli.
Ali meniš, da je šola prijazna do dijaka-športnika?
Domen: Strojna šola v Velenju je pripravljena prisluhniti vsakemu dijaku, ki se resno ukvarja z izven šolskimi dejavnostmi. Oporo nudi ne le športnikom, ampak tudi kulturnikom in mladim raziskovalcem.
Kako gresta skupaj šport in strojništvo? Kaj bo prevladalo?
Domen: Strojništvo se da povezati s športom, če si s srcem pri obeh stvareh hkrati. V prihodnosti še ne vem, s čim si bom služil kruh, vendar se trudim na obeh področjih, da bom imel več možnosti, ko bo prišlo do odločitve, da bo čim lažja.
Kd
o si in kaj počneš?
Maks: Sem Maks Meh, tenis igram že od petega leta. Za ta šport me je navdušil oče, ki je tudi sam dosegel nekaj solidnih uspehov. Kot osnovnošolec sem poleg tenisa igral še košarko, ampak sem se kot srednješolec odločil, da se bom tenisu resneje posvetil.
Koliko treniraš, koliko časa ostane za šolo? Kako te pri tem razumejo učitelji? Kakšno vlogo imajo starši?
Maks: Počasi je s trdimi treningi prihajal tudi dober uspeh. V kategoriji do šestnajst let sem se po lestvici TZS dvignil do devetega mesta, v kategoriji do osemnajst let pa sem zasedel tretje mesto. Letošnja sezona je bila zame najuspešnejša (osvojil sem dve odprti prvenstvi v Sloveniji posamezno in eno v dvojicah). V članski kategoriji je moj letošnji najboljši uspeh med posamezniki drugo mesto. Šola ni bila nikoli ovira. Brez staršev seveda ne bi zmogel.
Ali meniš, da je šola prijazna do dijaka športnika?
Maks: Z vsemi učitelji se razumem in so mi ogromno pomagali, saj sem veliko manjkal; ocene sem lahko pridobil kasneje ali celo prej. Ravnatelj mi je omogočil tudi dopolnilni pouk pri predmetih, ki jih nisem dobro razumel. Zato mi je ta šola zelo všeč, učitelji so zelo razumevajoči do učencev športnikov, čeprav nimamo posebnega športnega oddelka.
Kdo si in kaj počneš?
Nejc: Sem Nejc Dvoršak. Treniram športno plezanje in sodelujem z mladinsko reprezentanco športnega plezanja. Živim v Velenju, kjer sem tudi začel svojo plezalno kariero pred šestimi leti. Plezanje res ni najpopularnejši šport, ampak adrenalin in neprestano premagovanje novih težav v steni sta me prevzela.
Koliko treniraš, koliko časa ostane za šolo? Kako te pri tem razumejo učitelji? Kakšno vlogo imajo starši?
Nejc: Na teden imam pet treningov po dve do tri ure. Večinoma so takoj po šoli, včasih grem na trening v Ljubljano oziroma Maribor. Po treningu naredim vse za šolo, zato preostanka časa ni veliko. Seveda večino stvari za šolo najraje naredim med tednom, da lahko grem konec tedna plezat v naravo. Tudi učitelji v šoli sprejemajo moj šport in mi pomagajo, če je treba. Brez staršev, njihove moralne in finančne podpore ne bi šlo.
Ali meniš, da je šola prijazna do dijaka-športnika?
Nejc: Poleg statusa športnika mi v šoli nudijo veliko ugodnosti, imamo razumevajoče učitelje, ki vedo, kako sem zaposlen, zato mi z veseljem pomagajo.
Kako gresta skupaj šport in strojništvo? Kaj bo prevladalo?
Nejc: Marsikateri šport ne bi obstajal brez strojništva. Že pri plezanju imamo različne vrste varovalnih pripomočkov (delo strojnikov), ki nam omogočajo plezanje v vedno težjih smereh. V prihodnosti bi rad ostal v strojništvu in se čim bolj izobrazil. Še naprej bom treniral plezanje, kolikor se bo le dalo, in predajal izkušnje mlajšim.
